Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta
Razstava posvečena človeku in njegovemu umeščanju v svet. Je vsebinsko dopolnilo stalni razstavi Med naravo in kulturo, je prostor postanka za premislek o sebi in drugih ljudeh, o svetu in življenju …
Iz družbene narave človeške vrste izhaja potreba po umeščanju – med ljudi, v prostor in v čas. Skozi razmerja med sabo in drugimi vsakdo išče odgovore na vprašanja in si oblikuje predstavo o svetu. Okolje, ki oblikuje posameznika, narekuje, kako naj se ta povezuje, kako naj vidi, čuti in vrednoti ljudi in stvari, pojme in ideje, znanja in izkušnje, preteklost in prihodnost …
Lahko smo pozorni na različnosti, lahko nas navdušujejo enakosti; ničesar ni mogoče zanikati. Različnosti izhajajo iz individualnih izkušenj, vsakdanjega življenja in kulturne barvitosti, enakosti iz lastnosti človeške vrste. Zato se razstava posveča razmerju med osebnim, skupnim in zgodovinskim spominom, ter razmerju med osebno, skupno in univerzalno dediščino. Bolj kot v vidno obliko dediščine usmerjamo pozornost v to, kako dediščina nastaja in kakšen pomen ima.
Sedem razstavnih poglavij sledi principom človekovega prostorskega in družbenega umeščanja; časovni okviri so del vsakega umeščanja
Jaz – posameznik
Janja Žagar
Kaj sem jaz? Kdo sem jaz?
Človek je …
… najmanjša enota človeštva.
Človeška vrsta je le ena od vrst živih bitij, nastalih v evolucijskem procesu. Proces ni zaključen, še poteka.
Vsak človek je kot biološko bitje podvržen procesom svojega organizma in naravi svoje vrste. Je pa tudi družbeno in kulturno bitje, ki naravna telesna stanja in procese vrednoti skozi družbeno-kulturne norme. Te pridobi v času svoje socializacije do take mere, da jih občuti in uporablja kot svoje lastne.
Posameznik kot oseba, to je fizično, psihično in umsko bitje z zavestjo o sebi, ne more preživeti brez drugih. Še več: prek drugih šele lahko opredeli svojo individualnost. Izhodišče za to mu v veliki meri predstavlja njegovo lastno telo.
Moja družina - moj dom
Polona Sketelj
Kaj je zame družina? Kaj je zame dom? Kakšne vloge v družini imam?
Človek je ob rojstvu nebogljen. Njegovo preživetje je odvisno od drugih. Preživetje posameznika in človeške vrste je tudi v kasnejših življenjskih obdobjih mogoče le z drugimi ljudmi.
Podaljšano otroštvo pri ljudeh v primerjavi z drugimi živimi bitji je čas telesnega in duhovnega razvoja posameznika. “Gnezdo” v smislu družine in doma je prostor učenja osnovnih fizioloških in veščin in norm medsebojnega sporazumevanja, s katerimi se vsak človek prilagodi okolju.
“Gnezdo” je tudi prostor preživetja, reprodukcije družinske genske dediščine in premoženja, varovanja članov pred zunanjim svetom in prostor najtrajnejših medosebnih povezav. Prav te dajejo zavetje tudi članom, ki za preživetje družine neposredno ne prispevajo, in tudi tistim, ki z drugimi družinskimi člani niso sorodstveno povezani, živijo pa z njimi v skupnem gospodinjstvu. Izvorna družina in dom sooblikujeta članom zavest o pripadnosti najožji skupnosti, a tudi neprekinjeni liniji več generacij, ki jih povezuje isti izvor.
K prednikom in izvorni družini se hote ali nehote vračamo celo življenje.
Moja skupnost - moj domači kraj
Nena Židov
Od kod sem doma? Kateri ljudje so mi blizu? S kom preživljam delavnik in s kom delim praznik?
Poleg družine je za posameznika pomembna tudi neposredna povezanost z ljudmi iz ožjega okolja, v katerem se rodi oziroma živi. V sobivanju z drugimi ljudmi laže in bolje preživi, od okolice sprejema ustaljene vrednote in poglede na življenje, ki ga spremljajo tudi kasneje in v novih okoljih.
Lokalna skupnost obsega določeno ozemlje in prebivalce, ki na njem živijo. Do neke mere se identificirajo s skupno lokacijo bivanja in živijo v podobnih življenjskih razmerah. Družijo jih skupna lokalna zgodovina, interesi in skupno obeleževanje praznikov. Preko medsebojnih odnosov, prenašanja znanj, socialnega nadzora in ohranjanja tradicionalnega lahko lokalna skupnost pomembno vpliva na življenje posameznika in nadaljuje v družini začeti proces socializacije. Skrbi za varnost svojih članov in jim stoji ob strani v veselju in žalosti, ob delu in prazniku, rojstvu in smrti. Navzven lahko lokalna skupnost deluje dokaj enotno, čeprav je sestavljena iz skupin posameznikov, ki jih povezujejo sorodstvo, sosedstvo, starost, spol, socialni status, specifični interesi … “Prišlekov” pa nikoli povsem ne izenači s “svojimi” ljudmi.
Čez meje domačega kraja - moja odhajanja
Inja Smerdel
Zdoma — kam in zakaj? Kdo (p)ostajam?
Odhajanje zdoma, zavoljo raznovrstnih namenov in nagibov, je lahko nuja ali izbira. Je strategija preživetja ali osebnega razvoja.
Pomeni zapuščanje okolja, v katerega je posameznik rojen in vraščen.
Pomeni srečevanja z novimi okolji in ljudmi ter soočanja z drugačnostjo.
Iz domačega naravnega in družbenega okolja, iz domače lokalne skupnosti, so posameznice in posamezniki odhajali zlasti zavoljo preživetja, boljšega življenja, znanja ali vere … Vabili so jih kraji, kjer se je iskano ponujalo; druge vasi, pokrajine in še posebej mesta. Slednja, stoletja prisotna, so postajala gospodarsko, družbeno in kulturno vedno bolj mamljiva ter v simbiozi s podeželjem nepogrešljiva …
Odhajali so in se vračali.
S seboj so odnašali znanja, pridelke ali izdelke ter prinašali druge dobrine, predstave, kulturne sestavine …
Nekateri pa so drugod tudi ostajali in postajali “drugi”; tako za tiste, ki so jih zapuščali, kakor za one, med katere so prišli. Njihova istovetnost − družinska, lokalna, pokrajinska in poklicna − se je spremenila; se podvojila, pomnožila, razdvojila …
Moj narod - moja država
Andrej Dular
Kako občutim državo, ki ji pripadam? Kateri narod čutim kot svoj narod?
Politična ureditev sedanjega sveta temelji na eno ali večnacionalnih državnih skupnostih, katerih temelj je človek posameznik.
Družbene strukture, narodi in države so podvržene zgodovinsko razvojnim spremembam in od njih je odvisen tudi položaj posameznika v družbi.
Poleg družinske, lokalne, delovne skupnosti je človek vpet tudi v tako veliki skupnosti kot sta narod in država. Zavest o nacionalni pripadnosti je odraz človeku privzgojenega občutka pripadnosti in tudi posledica njegove lastne odločitve.
Pripadnost državi pa je največkrat administrativna oblika umeščanja in združevanja posameznikov v okvir geografsko politične skupnosti. V zgodovini je bila država bolj ali manj povezana s cerkvijo kot institucijo duhovne in politične moči.
Tako kot posvetna je tudi cerkvena oblast vzpostavljala odnos do posameznika in skupnosti (cerkvenega občestva) in si ju poskušala s svojimi nauki, zakoni in dogmami podrediti in uokviriti v svoje družbene in moralne norme. Čeprav formalno ločena od države Cerkev tudi danes s svojim delovanjem močno vpliva na določen del državljanov.
Moja ali tuja drugačnost - širni svet
Marko Frelih, Daša Koprivec
Kaj me vleče v tuje dežele med druge ljudi? Po čem presojam drugačnost? V čem vidim enakost?
Razlogi za odhod v svet so različni. Raziskovalce je vodila radovednost, izseljence želja po zaslužku, misijonarji so odhajali v svet prepričani, da ga bodo spremenili, (avan)turisti so ga hoteli odkrivati …
Vsem pa je skupno, da so se podali v neznano. Preko srečevanja s tujimi svetovi se posameznik neposredno sooča z različnimi kulturami velikega sveta in tako dopolnjuje svojega osebnega. Na poteh so posamezniki svet seznanjali s svojo domačo kulturo in domov prinašali informacije o “drugih”. Nekateri so pomembno prispevali k napredku v svetu, a hkrati je svet spremenil tudi njih.
Z razvojem komunikacij so postali medkulturni stiki pomemben del življenja vsakega posameznika, “drugačnost” je postala bližja in bolj domača.
Jaz - moj osebni svet
Janja Žagar
Kdo sem torej jaz? Od kod prihajam in kam grem?
Človekova osebnost je ...
… sestavljanka njegovih lastnosti, izkušenj, ravnanj in spoznanj.
Manjši del osebnosti je prirojen, večji del pa se razvija in spreminja skozi življenje.
Posebnost človeške vrste je zbiranje in urejanje spominov, znanj in izkušenj v celoto.
Tako se človek prilagaja spremembam in načrtuje prihodnost.
Človeštvo opredeljuje tudi potreba po obvladovanju okolice in razumevanju sveta.
Zato si vsaka družba in vsak posameznik posebej zastavljata temeljna vprašanja o izvoru in smislu lastnega življenja in življenja nasploh.
Posameznik razvija svojo osebnost v sobivanju z drugimi, to mu pomaga pri spoznavanju in opredeljevanju samega sebe.
Življenjska pot posameznika je enkratna izkušnja, zato je človekova osebnost neponovljiv zbir njegovih identitet.
Pot Enega
Andrej Dular, Janja Žagar
citati iz romana Jožeta Dularja Krka pa teče naprej (1983)
Kot rdeča nit se skozi vsa razstavna poglavja vije Pot Enega, zgodba posameznika v sedmih “slikah” − drobnih utrinkih iz osebnega življenja in družinske zgodovine, prepletenih s skupno zgodovino našega prostora. Simbolično jo dopolnjuje še princip dnevnega in letnega krogotoka. Vir zanjo je roman Jožeta Dularja Krka pa teče naprej.
Filmski mozaik posameznika
Avdiovizualna rdeča nit razstave je filmski mozaik Vesna, ki razstavne vsebine razišče na nivoju izbrane osebe. Identitete Vesne Maver iz Granta in njeno umeščanje v svet lahko spoznamo skozi 21 kratkih klipov na interaktivnem zaslonu v izteku razstave.
Filmski mozaik obenem vsebuje tudi povabilo obiskovalcem, da sodelujejo pri snemanju video portretov in pripovedi. Ti so potem dostopni na razstavi na enoti Odzivi obiskovalcev, pripovedi pa tudi v Galeriji pripovedovalcev na spletni strani SEM.
Vesna. Raziskava, pogovor in montaža Nadja Valentinčič Furlan, kamera Nadja Valentinčič Furlan, Peter Paul Crepaz, Jaka Kleč, interaktivna aplikacija Peter Gruden, produkcija SEM, 2009, 35 minut.
